ljubezen

Neja 25 marca, 2019

Ob materinskem dnevu

Kljub temu, da že pet let ponosno nosim naziv MAMA, moram priznati, da me je šele letos “zadelo”, da je materinski dan res razlog za praznovanje. Materinstvo namreč ni dano vsaki ženski. Biti mama je poseben privilegij. Zato sem se odločila, da bomo danes praznovali tako kot je prav, s tortico ter veliko objemi in poljubi.

Ob tem si seveda ne morem pomagati, da ne bi pomislila na mojo mami, ki je res posebna ženska. Srčna, razumevajoča, predana, predvsem pa umirjena. Glede slednjega lahko rečem, da sva si kot jin in jang, ampak to najbrž zato, ker sem jaz kopija svojega očeta: zgovorna, energična in trmasta, mami je pa pač MAMI. Oseba, ki me je podpirala v vseh pomembnih trenutkih mojega življenja. Ko sem pustila študij prava in nisem vedela, kam naprej. Ko sem se razšla s svojim prvim fantom in mislila, da se nikoli več ne bom zaljubila. Ko sem brezposelna obupavala nad stotimi poslanimi prošnjami za delo in prav toliko zavrnitvami. Pa tudi, ko sem si ustvarila družino in topel dom.

Hvaležna sem za njeno finančno pomoč in tedensko pošiljko domačih dobrot z vrta in kmetije. Pa seveda za njeno neizmerno ljubezen in razumevanje. Če se ozrem nazaj v svojo mladost, se z mami nisva nikoli zares skregali, najbrž tudi zato, ker je izredno potrpežljiva oseba. In izmed vseh vrlin pri njej najbolj občudujem prav njeno potrpežljivost. Sama se tega šele učim.

Vem, da ji premalokrat povem, koliko mi pomeni, pa niti ne zaradi fizične razdalje, ampak ker se mi večkrat zdi samoumevno, da to ve. Pa ni samoumevno.

Zato… vem, da boš prebrala tole: Mami, HVALA TI za vse izrečene besede, neizrečene misli in trenutke, ko si bila in si ob meni. RADA TE IMAM.

Neja 26 marca, 2018

Biti mama

Vsaka mama je prava mama,
dana za srečo in na veselje.
Prava. In ena sama.
Za vse življenje.
T. Pavček

Biti MAMA je poseben izziv. Je privilegij in hkrati velika odgovornost. In zame osebno najlepša vloga, ki mi jo je dodelilo življenje. Priznam, da ni vedno lahko in zabavno, sploh sedaj, ko smo v obdobju preizkušanja meja in izpadov trme, ko je naš vsakdanjik prežet z radovednostjo in neskončno »zakaji«. Včasih je res naporno in takrat sem vesela, če nam uspe zvoziti dan, ne da bi si populila vse lase. Ampak ISKRENO – dokler nisem sama postala mama, nisem vedela, da lahko skrb za nekoga osmisli moje življenje. Da mi lahko to malo bitje, ki je tako odvisno od mene, prinese takšno zadovoljstvo. No, sedaj je že pravi korenjak;) Nič ni lepšega od otroškega nasmeha, ko te objame s tistimi svojimi drobnimi ročicami in ti da moker poljub na lice. Stopim se čisto vsakič, ko se stisne k meni, me potreplja po rami in reče »Moja mama!«, kljub temu, da sem bila morda samo sekundo prej zelo jezna nanj, ker mi je tisti dan že stotič »skravžljal« živce. V tistem trenutku pozabim na vse skrbi in življenje dobi svoj smisel.

Šele, ko sem postala mama, sem se začela zavedati, kaj v resnici pomeni brezpogojna ljubezen. Ljubezen, ki jo dajemo in zanjo ne pričakujemo ničesar v zameno. In prav takšno ljubezen gojim do svojega sina. In zdi se, da zmorem prav vse. Kljub tednu neprespanih noči, nenehnemu vstajanju, merjenju temperature, tolažbi in brisanju solz, ko mislim, da še ene take noči ne bom preživela, nekako »zguram«! Ker sem mama. Ker je moj otrok in ga imam neskončno rada.

In ponosna sem nanj. Na vsak njegov najmanjši korak. Spomnim se vsakega njegovega mejnika, prvega nasmeha, trenutka, ko je prvič »pasel kravice« ali se prvič samostojno vsedel, ko se je začel plaziti (plazil se je kot kača, in sicer tako, da je najprej dvignil rit, nato pa se s sprednjim delom trupa potegnil naprej, kar je izgledalo res smešno), ko je prvič poskusil otroško kašico (vse te smešne izraze na obrazu in spakovanja ob korenčku smo ujeli v fotografiji)… ko je samostojno shodil pa je bilo veselje res nepopisno. Sedaj nas vsakodnevno preseneča z novimi besednimi skovankami ter s svojim neobremenjenim pogledom na svet, ki je velikokrat drugačen od našega.

V zadnjih tednih še posebej veliko razmišljam o tem, kako sem pravzaprav srečna, da ga imam. Svojega malega sončka (kot mu rada rečem). Pomanjšano verzijo sebe. In ob tem si ne morem kaj, da ne bi pomislila na svojo mamo, na njeno neizmerno ljubezen, zaupanje in nesebično podporo, njeno potrpežljivost in razumevanje, srčnost in toplino. Za vse to sem ji res neskončno hvaležna.

Upam, da ste včeraj (ob materinskem dnevu) objeli svoje mame in jim povedali, kako jih imate radi. Pa ne samo včeraj. Tudi danes, jutri in vsak dan.