Tale prostor bo namenjen meni in moji zgodbi, mislim, ki se vedno znova zaletavajo v stene moje lobanje, občutkom, razmišljanjem, spominom.
Zakaj (mamin) dnevnik? Ker sem na prvem mestu mama. In ker ob obilici vsakodnevnih opravil in obveznosti, poplavi dogodkov ter nevsakdanjih pripetljajev, velikokrat pozabim tiste drobne trenutke sreče, preživete v krogu mojih najdražjih. Ker se bojim, da bom pozabila občutke, ki so me privedli do pomembnih odločitev. Ker se želim spominjati. Besedni spomin je namreč trajnejši, medtem ko predstave hitro zbledijo.
Vseeno pa tole ne bo tipičen dnevnik, ki smo ga punce pisale v najstniških letih. Še vedno se namreč spomnim tistega roza blokca, v katerega sem na roke zapisovala svoje misli in občutenja. Tukaj ne boste našli dnevnih novic iz mojega (našega) življenja, ampak občasne iskrene zapise o vseh sladkostih in bremenih materinstva, ter o čisto vsakdanjih tegobah, ki mi kratijo spanec.
