Zimski letni čas je tak poseben: ga obožuješ ali sploh ne maraš. V otroštvu sem imela zimo zelo rada, sploh ker sem odraščala na hribu v majhni vasici, kjer petdeset metrov okoli naše ni bilo prav nobene hiške. Samo travniki, njive in gozd. Spomnim se nešteto dni, ki smo jih preživeli na snegu, delali snežaka, se kepali in spuščali po hribu z lesenimi sanmi. Ja, takrat vseh teh plastičnih bobov, krožnikov in lopat še ni bilo;) In kljub temu, da smo morali skidati na tone snega, smo se neskončno zabavali.
Vmes sem na te prijetne občutke in otroško radoživost nekoliko pozabila. Ob selitvi v Ljubljano so me vedno bolj začeli motiti plundra na cesti, neskidani pločniki, in gneča avtomobilov, ki je v tem letnem času še bolj izrazita. Kako drugačna je zima v Ljubljani!
V zadnjem času se ti občutki vračajo. Spet čutim tisto otroško veselje. Še posebej, ko opazujem sina, ki ga snegu res neizmerno uživa. Se kotali po hribu, se spušča po napluženem snegu kar po riti, zaradi česar je njegov kombinezon nenehno premočen, rokavice pa vseskozi na radiatorju.
Prav zaradi tega sem se fotografiranja v tej zimski idili, s katero nam je postregla zadnja pošiljka snega, res zelo razveselila. Pa naj tokrat namesto besed spregovorijo fotografije, za katere je tudi tokrat poskrbela Nives Brelih.
Kaj pa vi? Obožujete zimo ali ste ji nenaklonjeni? A še kdo zna podoživeti tiste pristne občutke radosti in veselja iz svojega otroštva?